Pogosta vprašanja

Geodetska uprava je lastnik arhiva zgodovinskih aerofotografij, najstarejše aerofotografije so iz leta 1953. Za izdajanje aerofotografij je pooblastila Geodetski inštitut Slovenije. Več o zgodovinskih aerofotografijah si lahko preberete na spletni strani Geodetskega inštituta. Aerofotografije, ki so izvorno nastale v digitalni tehniki in jih ni potrebno skenirati, lahko naročite tudi na Geodetski upravi, na Zemljemerski ulici 12, Ljubljana. V Sloveniji smo aerofotografiranje z digitalnimi kamerami uvedli leta 2006.

Višine, ki jih prikazuje model DMV se nanašajo na tla. To pomeni, da so grajeni objekti (stavbe, mostovi in podobno) navidezno odrezani oziroma je relief v modelu prikazan, kot da se okoliški relief nadaljuje pod stavbami. Prav tako se v gozdu višine v modelu nanašajo na tla in ne na vrhove dreves. Pogosto se iz vhodnih podatkov sicer tal gozda ne vidi, v tem primeru se višine dreves oceni ali pa pridobi iz drugih virov.

Kadar govorimo o digitalnem modelu površja (DMP, ang. DSM: digital surface model) pa se nasprotno višine nanašajo na najvišjo točko površja, ki jo v omenjenih primerih predstavljajo krošnje dreves, strehe stavb, vozišče na mostu in podobno.

Podatki DMV se za modele, ki jih vodimo na Geodetski upravi, izdajajo v obliki ASCII (American Standard Code for Information Interchange) datotek, kjer vsaka vrstica v datoteki predstavlja tri koordinate oglišča pravilne horizontalne mreže (e, n, H). Običajno je potrebno v GIS (Geographic information system) aplikacijo uvoziti to datoteko kot vektorski točkovni sloj, ki ga nato pretvorimo v rastrski sloj, kjer vsaki celici rastrske slike pripišemo atribut o njeni višini (primer ukaza: »Generate elevation grid«). S takšnim rastrskim slojem je nato lažje izvajati analize in prikazovati relief kot podlag ostalim slojem.

Glavni vhodni podatki za izdelavo ortofota so aerofotografije in model reliefa, na podlagi katerega se aerofotografije ortofektificira (pretvori iz centralne projekcije fotografije v ortogonalno projekcijo). Poenostavljeno rečeno, se vsak slikovni element na aerofotografiji preslika na (ničelno) horizontalno ravnino. S tem dobimo izdelek, ki je v prostorskem smislu enak karti in na njem lahko merimo. Pri tem pa je treba poudariti, da se pravilno preslikajo samo slikovni elementi, ki na aerofotografiji predstavljajo točko, ki leži na ploskvi, ki jo predstavlja vhodni model reliefa.

V primeru DOF (državni ortofoto) se ta ploskev nanaša na tla, kar pomeni, da so pravilno prikazani samo objekti, ki ležijo na tleh (na primer cesta). Nasprotno so objekti, ki so nad tlemi (strehe stavb, visoki objekti, krošnje dreves,…) prikazani na nekoliko napačni lokaciji, velikost napake je odvisna od višine in oddaljenosti od projekcijskega centra vhodne aerofotografije. Stavbe so zato videti »zvrnjene« in se na ortofotu običajno vidi ena od njenih fasad (tista, ki gleda proti projekcijskemu centru aerofotografije). Če je na ortofotu viden stik stavbe s tlemi (temelj), lahko na tem mestu določimo pravilne koordinate te točke.

Prostorsko pravilno so prikazane tudi točke na mostovih, saj se zaradi primernejšega prikaza model reliefa na mostovih popravi tako, da točke v modelu ležijo na vozišču mostu.

Datoteke ortofota, ki jih lahko pridobite preko aplikacije Javni geodetski podatki (JGP), so v formatu geoTIFF, kjer so geolokacije podane v glavah datotek, podane so v novem koordinatnem sistemu D96/TM. Za transformacijo lahko uporabimo program 3TRA, ki je na portalu Prostor dostopen v sklopu javnih storitev (link) Uporabimo lahko tudi že pripravljene geolokacijske datoteke TFW, ki so dostopne v aplikaciji JGP, v sklopu »Ostalo«/«Geolokacijske datoteke za ortofote«. Pri tem moramo biti pozorni, da imamo pri uvozu datotek ortofota nastavljeno, da aplikacija njeno lokacijo prevzame iz TFW datoteke in ne iz glave datoteke TIF.

Zemljepisna imena so bila ob vzpostavitvi registra zemljepisnih imen (REZI) zajeta iz različnih kartografskih virov: temeljnih topografskih načrtov meril 1 : 5.000 in 1 :10.000, državne topografske karte merila 1 : 25.000 ter državnih preglednih kart meril 1 :250.000 in 1 : 1.000.000.

Sedaj se v REZI dodajajo tista zemljepisna imena, ki jih pred tem standardizira Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen.

Ker je bil register zemljepisnih imen (REZI) vzpostavljen kot kartografsko zasnovana zbirka podatkov, so se podatki o zemljepisnih imenih vodili po posameznih merilih, atributne vrednosti posameznega zemljepisnega objekta pa so se med merili pogosto razlikovale. Ob nadgradnji registra zemljepisnih imen v podatkovno zbirko podatkov, vseh razhajanj ni bilo mogoče ugotoviti in odpraviti avtomatsko, zato so tovrstne napake v registru še prisotne. Se pa odpravljajo na podlagi ročnih pregledov podatkov.

Standardizacija zemljepisnih imen je postopek, s katerim se ugotavlja in zemljepisnim danostim določa enotno pisno obliko, ki temelji na izbranih merilih in ki naj bi bila v rabi obvezujoča. Standardizacijo zemljepisnih imen spodbujajo resolucije Organizacije združenih narodov. V Sloveniji je za standardizacijo zemljepisnih imen zadolžena Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen, ustanovljena s strani Vlade Republike Slovenije.

Standardizirana so vsa imena slovenskih naselij, vsa zemljepisna imena na državnih preglednih kartah v merilih 1 : 250.000 in 1 : 1.000.000 ter slovenska imena držav.

Toponomastični pregled vključuje predvsem pisarniško zbiranje in preverjanje imen iz različne literature, študije porekla, narečnega in knjižnega pisanja ter izgovorjave. Obvezen je tudi pravopisni in slovnični pregled.

V Sloveniji so toponomastično pregledana zemljepisna imena ravni merila 1 : 25.000.

Z namenom izboljšanja uporabniške izkušnje smo ohranili podatek o pojavnosti zemljepisnega imena oziroma njegovega napisa po merilih prikaza. Imenovalec merila karte pojavnosti posameznega napisa je evidentiran v atributu »MERILO«.

Endonim je uveljavljeno domače zemljepisno ime na etničnem območju jezika (npr. Celovec), medtem ko je eksonim podomačeno zemljepisno ime zunaj etničnega območja jezika (npr. Dunaj). Avtohtonost zemljepisnega imena je evidentirana v atributu »AVTOHTON« (Vrednost atributa = 1 pomeni, da gre za endonim, 2 pa za eksonim).

V register zemljepisnih imen so bila prevzeta imena domačij iz temeljnega topografskega načrta (TTN5/10), kjer, zaradi prikaza tudi drugih topografskih vsebin, niso bila izpisana vsa imena domačij. To še posebej velja za domačije v strnjenih vaških jedrih.

Vir za zajem geometričnih parametrov topografskih podatkov so izdelki cikličnega aerofotografiranja Slovenije (CAS) in laserskega skeniranja Slovenije (LSS). Tematski atributi topografskih podatkov so interpretirani iz stereoparov CAS, podatkov LSS, privzeti iz drugih baz in evidenc (podatki katastra nepremičnin, podatki zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture, podatki banke cestnih podatkov, DMR1 CAS, evidenca RABA, kataster jam, baza geodetskih točk, …) oz. interpretirani iz drugih virov (TTN 5/10, DTK 25).

To pomeni, da so tako geometrija kot tematski atributi prevzeti iz zbirke podatkov Ministrstva za okolje in prostor, vendar pa ustrezno prepisani v strukturo digitalnega topografskega modela (DTM). Atributni nabor hidrografskih podatkov v DTM je sicer manjši, kot je v izvorni evidenci.

Gre za liste, za katere ob zajemu topografskih podatkov DTM še ni bilo na voljo fotogrametrično zajetih stavb iz katastra stavb. Po takratni odločitvi se teh stavb v DTM ni zajelo. Bodo pa to prioritetna območja vzdrževanja podatkov DTM.

Metodologija zajema topografskih podatkov DTM se je v letu 2015 nekoliko spremenila, prav tako so se dopolnili šifranti nekaterih objektnih tipov. Tako na primer kozolci, nadstreški, kapelice in podobni objekti, zajeti pred letom 2015, niso kot taki opisani, saj v času njihovega zajema omenjenih vrst niti ni bilo v šifrantu vrste stavb. Manjkajoče podatke se bo odpravljalo postopno z vzdrževanjem.

Pokritost tal se zajema iz že obstoječih državnih evidenc, ki se tudi redno vzdržujejo. Podatke teh evidenc za DTM nadgradimo (geometrija, atributi), ker pa so primarne evidence zajete pretežno z dvo-dimenzionalno (2D) interpretacijo DOF, se tudi nadgradnja teh podatkov izvaja na enak način. Posledično se sloj pokritosti tal vodi samo v 2D.

V primeru državnih preglednih kart (merilo 1 : 1.000.000 do 1: 250.000) je celotno območje Slovenije prikazano na enem listu. Na liste so razdeljene karte in topografski podatki večjih meril (državne topografske karte in zbirka topografskih podatkov), razdelitev na liste lahko najdete v aplikaciji Javni geodetski podatki (JGP) v poglavju  Ostalo.

Legendo za državne pregledne karte vsebuje karta, ki je v aplikaciji Javni geodetski podatki (JGP) poimenovana ' Združena barvna vsebina s koordinatno mrežo in z legendo'.

Legenda za državno topografsko karto merila 1 : 50.000 je pri izdelku 'Državna topografska karta merila 50.000 - rastrski podatki' za katerikoli list karte v sloju ' Izvenokvirna vsebina'.

Pregledne karte se obnavljajo na dve leti, topografska karta na približno 8 let, najstarejši topografski podatki digitalnega topografskega modela (DTM) pa so trenutno stari že 20 let, obnova DTM se je začela leta 2022.

Vse karte se izdajajo samo v digitalni obliki (vektorske ali rastrske datoteke).

Napako javite na Geodetsko upravo na e-naslov gurs@assist.si.

Geodetska uprava je za transformacijo podatkov, katerih skrbnik je, pripravila vsedržavni model trikotniške transformacije, ki upošteva tudi popačenost starega sistema D48/GK. Za rastrske in vektorske podatke priporočamo uporabo programske rešitve 3tra, ki je na voljo preko naših spletnih storitev. Aplikacija podpira transformacijo vektorskih (SHP) in rastrskih (TIFF) datotek.